Omemba: Marjuta Slamič

»Sezona obiranja zgodb je s seboj pripeljala zavest o neizmerni življenjski energiji in preživetveni iznajdljivosti, ki jo je skozi zgodovino izkazala primorska regija.«

»Moj nono sicer ni glavni lik, je pa zagotovo eden močnejših likov v naši predstavi. On me je predvsem spodbudil in prepričal o tem, da lahko neki preprosti ljudje, ki znajo pripovedovati, dajo najboljše, najbolj iskrene in pristne vsebine.«

»To ni zgodba o odprtju goriške severne postaje. To ni zgodba o Kavarni Bratuž. To ni zgodba o Soški fronti, fašizmu ali vseh tragedijah, ki so doletele to mesto. To ni zgodba o Miri, Pepiju ali Slavku. Oni so samo naši vodniki skozi ta kratki izsek zgodovine našega mesta. To je zgodba o ljubezni. O ljubezni ob Soči. O ljubezni sredi tragedije druge svetovne vojne in fašizma v Gorici. O ljubezni, ki ne ve za noben konfin. To je le ena od mnogo zgodb iz Gorice. Lahkotna, kot se spodobi za zgodbo o ljubezni. Konča se na vnovič združenem Trgu Evrope le nekaj let pred skupno Evropsko prestolnico kulture. Naj bo ta zaključek v resnici nov začetek za našo kolektivno zgodbo, ki jo pišemo vsak dan. Naj tudi Gorici, tako kot Mira in Pepi, ne vesta več za noben konfin.«

»Tema me je zelo spremenila, se me močno dotaknila. Pri tem delu je bilo veliko raziskovanja, saj se mi zdi, da je raziskovalno delo najpomembnejše. Kako smo potem to spravili v formo, je najmanjši del tega procesa.«

»To so zgodbe, kjer ni prostora za igralski ego.«

»Doživela sem ga na osebni ravni, saj sem imela v bližnji družini smrt zaradi mezotelioma. Vendar se mi zdi pomembno, da se takšne teme lahko lotiš le na iskren način, z odprtim srcem in brez nekih zadržkov.«

»Facchini na eni strani s humornimi, na drugi strani s tragičnimi vložki liku nadene večplastnost.«

»1973 je, kot pravi režiser, pravi začetek Dodekalogije.«

»Zdi se, da Janežiča, skupaj z asistentkama režije, zanima predvsem spomin.«

»Skozi predstavo z gledalci naveže stik – postane 'taprava nona'.«

»Rupel predvsem izstopa v prizoru 'kuhanja goveje juhe,' ko v kratkih, razmeroma humornih vložkih, hkratno odpre pomembne teme seksizma, feminizma, samostojnosti in ljubezni.«

»Anuša tako v sicer težki, a na videz preprosti družinski zgodbi, prikazuje kompliciranost vsakega družinskega življenja.«

»Tamara je tista klasična 'divja teta,' ki je v mladih letih rada eksperimentirala s substancami.«

»Pegula je člouk, ka razmišlja strašno malo, / najrajši ne bi mislu neč, če bi se dalo, / pegula je člouk, ka si je napravu škuodu / že s tem, da je na svetu, že s tem, da se je rodu ...«

»Naši teatri tako ali tako na tako nizki ravni, na gverilski ravni, kot v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja«

»Intenzivnost in sporočilnost uprizoritve sta v njeni komornosti, neposrednosti ter kritičnosti do preteklosti in sedanjosti.«

»Predstava izrazito temelji na občutkih, in to so občutki, ki jih tudi mi čutimo v teh novih časih.«

»Dovolite mi samo stavek. Bili smo skupaj. Hvala lepa.«

»Obe vlogi oblikuje koherentno in z osebno angažiranostjo do obeh likov, pri čemer izkaže izjemno pestrost registrov in stilov ter obenem potrdi svojo značilno igralsko prezenco.«

»Vlaškalićev lik Jeranka odseva tragičnost slehernika v neobčutljivem mehanizmu zgodovine in tako utelesi imaginarij celotne uprizoritve.«

»Z izrednim občutkom za jezik, s prevajalsko natančnostjo in z naklonjenostjo primorskemu dialektu mu je uspelo besedilo suvereno prestaviti v Vipavsko dolino ter uprizoritvi dodati mediteranskega duha, sočnosti in neposrednosti.«

»Požigi so zaradi vrhunskega dela vseh ustvarjalcev uprizoritve –, dragocena, temeljito zamišljena in odigrana predstava, ki v vsej polnosti elementov uprizarja kaos sveta.«

»V vlogi farovške gospodinje je dar za naravno in detajlirano podajanje – tako tipičen za Marjutino igro pred kamero – nadgradila s smislom za komično, čutnostjo in primorskim temperamentom. Pri tem je izkoristila vse prednosti izražanja v domačem, ajdovskem narečju.«

»Sodobnost in aktualnost Setnikarjeve igre ni le v osebnostni kompleksnosti, temveč predvsem v natančni odmerjenosti in uravnoteženosti med psihološkimi nasprotji.«

»Vlogo newyorškega brezdomca ustvari z navidezno lahkotnostjo, čeprav jo poganja izjemno natančna in premišljena notranja razčlenjenost zapletenih psiholoških stanj. Skupaj s soigralci je dosleden v nepredvidljivosti, predvsem pa spretno odmerja in lovi občutljivo ravnovesje komičnega in tragičnega.«

»Gledališče mora biti kritična zavest. Kako to doseči? S katerimi žanri? Prepričana sem, da so žanri, ki jih imajo za lahkotne, pravi vzvod za trkanje na človekovo zavest.«

»Odigrati to spreobrnjenje je bil zame pravi izziv. Ali gre res za pravo kesanje, ali bo starec nastavil še drugo lice, ali bo šlo za 'zob za zob'… Preobrazba bi lahko bila kaj hitro osladna.«

»Znova se počutiš kot otrok. Na odru si v nekem varnem okolju, kjer pa lahko počneš igrive norčije. Lepo nam je bilo delati to predstavo, nismo bili pod pritiskom, igrali smo se igro.«

»Ekipa, ki jo pripelje Ivana, je kreativna cona, v kateri se igralci počutimo varno in zelo ustvarjalno. Užitek je bil biti del takega procesa.«

»Zame je skupek treh in več ustvarjalnih poti – igre, plesa, petja, pravi užitek. Je največ, kar se lahko igralcu ponudi.«